
Nella sezione cultura del Primorski dnevnik, il 24 dicembre Breda Pahor ha intervistato Ivana Suhadolc sul suo libro Rondine e Pernice, che potete trovare sul nostro catalogo.
TRADUZIONE a cura di Roberta Chissich.
Intervista: Ivana Suhadolc
«Nelle lettere cercavo qualcosa della sua anima, dei suoi pensieri, dei suoi moti interiori»
Nel romanzo Rondine e Pernice l’autrice triestina scrive con grande sensibilità del lungo rapporto di amicizia tra due giovani donne e del loro diverso legame con il poeta Biagio Marin. Il libro nasce dalle lettere che il poeta scriveva a sua madre e dal materiale personale conservato dall’amica di quest’ultima, che fu anche la principale musa di Marin.
Di Breda Pahor
TRIESTE Il racconto di un’amicizia tra Rita e Graziella, la rivelazione del loro rapporto con il poeta Biagio Marin, la testimonianza della ricerca di un legame più profondo con la madre: tutto questo, inserito in un vivace contesto storico, costituisce il nucleo degli elementi principali del romanzo di Ivana Suhadolc Rondine e Pernice, uscito quest’anno presso la casa editrice triestina Vita Activa Nuova.
Cosa l’ha spinta a scrivere un libro complesso, che intreccia anche una dimensione molto intima?
Tutto è iniziato più o meno quando avevo cinquant’anni, solo che allora mia madre si era già ammalata: aveva l’Alzheimer e non poteva più rispondere alle mie domande. Perciò mi dispiacque aver perso quell’occasione. Ho cominciato a interessarmi alle sue cose, ai suoi ricordi, e seguirla, in parte, nella malattia. Ma in quel periodo vivevo a Roma ed era difficile. Poi, quando sono andata in pensione, ho avuto più tempo e ho cercato le lettere di Biagio Marin che sapevo conservava. Mi aspettavo di trovarvi qualcosa della sua anima, dei suoi pensieri, dei suoi moti interiori. Alla fine ho contattato la sua amica e mi sono davvero affezionata, perché era una persona straordinaria. Con lei ho trascorso molto tempo a Grado, in vacanza, e andavo a trovarla a Ronchi. Poi, per mettere un po’ d’ordine in tutto ciò che avevo scoperto, ho iniziato a scrivere. Ho scritto questo libro soprattutto per me stessa, per riordinare i miei pensieri. Quando l’ho terminato, l’ho fatto leggere a Rita. Ricordo che Rita mi disse: «Forse sei stata un po’ severa con Marin». Le risposi che avevo scritto solo ciò che lei mi aveva raccontato. «Forse sono stata io un po’ severa», disse allora Rita, «è vero che mi ha tolto molto, ma mi ha anche dato molto». Così ho attenuato un po’ alcuni aspetti, perché risultassero il più possibile veri, compiuti nella forma e nel contenuto. E così il libro è stato scritto. Ho raggiunto il mio obiettivo: conoscere meglio mia madre e, attraverso la sua amicizia, conoscere meglio anche me stessa. È stato un momento molto importante della mia vita.
Il libro è stato completato nel 2009, ma è uscito solo pochi mesi fa. Qual è la ragione principale di un ritardo così lungo?
Ho scritto il libro per me stessa, non era pensato per la pubblicazione. Così è rimasto nel computer. Poi, però, mi ha chiamata Livio Sirovich, che ammiro molto, e mi ha detto che avrebbe voluto scrivere un libro sulle donne di Marin. Sapeva che conoscevo bene Rita, che era stata la figura più importante nella vita del poeta. Gli ho detto che sarei stata felice di trasmettergli ciò che sapevo. Ci siamo incontrati e ho iniziato a raccontargli. Poi gli ho detto che avevo scritto un libro su Rita. Si trattava di un libro molto privato, personale, ma, a patto che non lo desse ad altri, ero disposta a lasciarglielo leggere. Dopo due o tre giorni mi ha richiamata e mi ha chiesto se potesse leggerlo anche sua moglie. La conoscevo, era stata la mia ex ginecologa, così ho acconsentito. Sua moglie faceva allora parte del direttivo di una piccola casa editrice triestina (Vita Activa Nuova) e, dopo aver letto il libro, mi ha proposto di pubblicarlo. Da lì è cominciato tutto. Ho esitato a lungo, perché il libro è molto intimo, personale. Quando però ho deciso di pubblicarlo, si è posta la questione del diritto alla privacy, poiché nel libro rivelo molti aspetti della vita intima di Marin, che avrebbero potuto essere oggetto di contestazioni. Per questo ho fatto leggere il libro alla nipote di Marin, Alia Englen, che si è subito detta favorevole alla pubblicazione.
Le amiche Rita e Graziella, il cui nome vero era Krasulja, avevano vent’anni quando conobbero Biagio Marin nel ruolo di professore. Con la sua vasta cultura le colpì molto, soprattutto Rita.
Colpì entrambe, ma credo che Marin fosse particolarmente affascinato da Rita. Marin era, da un lato, una personalità straordinaria: era un poeta, sapeva cogliere i lati belli della vita e soprattutto sapeva vedere in ogni donna la sua bellezza nascosta. Le persone hanno bisogno di attenzioni e, se per molto tempo non le ricevono, finiscono facilmente per legarsi a chi le “vede”. Capisco Rita, una ragazza giovane che finalmente incontra qualcuno che le guarda dentro l’anima: ad una persona così è difficile resistere. Il rapporto era a doppio senso, entrambi si sono dati molto, altrimenti dubito che sarebbero potuti restare insieme per 26 anni, soprattutto Marin, che aveva molte “amiche”.
Nel 1942, quando conobbe le due ragazze, Biagio Marin era già un poeta noto e affermato. Si distingueva per una grande sensibilità e finezza nel cogliere le caratteristiche degli altri, soprattutto delle donne. Rita la ribattezzò Rondine, Graziella invece Pernice.
A mio avviso i soprannomi sono molto azzeccati. La rondine è un uccello libero, che vola alto, che cambia direzione, che sale, che scende, che è assolutamente libero. Inoltre la rondine è nera e Rita aveva i capelli neri. La pernice, invece, è un uccello che non ama volare: se deve fuggire, scappa a piedi, si nasconde tra i cespugli. Mia madre dapprima la ribattezzò Gabbiano, poi però si rese conto che mia madre non “volava”: era un tipo più riservato, diciamo più educato secondo gli standard dell’epoca. E quindi una Pernice silenziosa. E il fatto che io fossi consapevole di essere figlia di una pernice mi ha aiutato a capire meglio me stessa. È bello che, almeno una volta nella vita, un poeta ti veda con occhio poetico. Marin era molto attento agli altri, ma era altresì una persona estremamente individualista, un grande egocentrico, uno straordinario egoista concentrato esclusivamente sui propri desideri. Quando Rita lo lasciò, scrisse di avere diritto alla sua Rondine, di volerla indietro, perché senza la Rondine non riusciva a provare vere emozioni e quindi non poteva scrivere.
La scoperta della raccolta di lettere di Biagio Marin indirizzate a sua madre è stata senza dubbio sconvolgente. Da un lato le lettere rivelano una donna che lei non conosceva, o conosceva solo superficialmente; dall’altro testimoniano l’illimitato desiderio del poeta di amore e di riconoscimento.
Si impone quasi spontaneamente una lettura psicoanalitica: la madre di Marin morì quando lui era bambino e, a mio avviso — e generalizzando molto — egli ha sofferto per tutta la vita di questa profonda mancanza, desiderando un amore senza vincoli, quell’amore che non aveva mai conosciuto. Lo ha cercato incessantemente, senza che questo suo desiderio venisse realmente appagato. Avrebbe dovuto ammettere che quell’amore non esisteva, che lo aveva perduto, e andare avanti da lì. In realtà, quel passo non lo ha mai compiuto.
Per il poeta le relazioni amorose, più durature o più superficiali, erano fonte d’ispirazione. Ma per Rita e Graziella, cosa significava per loro questa relazione?
Per Rita quella relazione rappresentava un contatto con la poesia e la bellezza della vita. La felicità nella vita dipende in larga misura dal saper cogliere il miracolo del primo bucaneve, dal saper riconoscere la bellezza dei sassolini di un fiume; sono piccole cose che portano soddisfazione e profonda gioia, il senso di essere al mondo e di vivere quella vita. Questo le ha insegnato Marin. È molto importante, naturalmente, ma è anche molto raro.
Questa lunga amicizia iniziò quando, in un territorio di confine etnico in Laško, la Seconda Guerra Mondiale accese anche i sentimenti. Quando Graziella cominciò ad esporsi sempre più apertamente come “Krasulja”, Marin si irritò, sostenendo che tra l’alta cultura italiana e quella cosiddetta slava, “barbara”, aveva scelto la seconda.
Non poteva perdonarle questo e le scrisse lettere così dure da lasciarmi senza fiato quando le leggevo. Come può un uomo, che mia madre adorava, essere così duro, così crudele e così ottuso? Come si può parlare di cultura superiore, non esiste. Siamo nel dopoguerra, come si poteva allora parlare di cultura superiore, quando gli italiani stavano appena uscendo da decenni di fascismo? Non so come mia madre non gli abbia rinfacciato nulla. In realtà Marin era cambiato; dal mio punto di vista, politicamente era un uomo che seguiva le masse. Le relazioni stavano cambiando e lentamente gli italiani cominciarono ad accettare la presenza degli sloveni; un processo tuttora in corso… Poi c’è anche il fatto, che Marin incontrò mio padre e comprese che lui soffriva tanto, se non più, di quanto soffrissero i più sfortunati esuli italiani. Decise quindi di aiutarlo ad ottenere la cittadinanza italiana. Dopo molti tentativi, Marin riuscì nell’intento e mio padre divenne cittadino italiano. La mia famiglia gli è sempre stata grata.
Nella narrazione delle due amiche e del poeta si intreccia anche il racconto personale della figlia alla ricerca di un contatto più profondo con la madre. È una confessione personale.
Penso che in realtà questo sia il cuore del libro. Nella nostra famiglia non si parlava di sentimenti, non si usava un linguaggio emotivo; semplicemente non si faceva, era messo da parte. Il libro inizia proprio con me, che da bambina ascolto la conversazione dei miei genitori in inglese, per evitare che capissi cosa dicessero. E sentivo che ciò di cui parlavano era qualcosa di molto profondo. Così cominciai a studiare l’inglese per imparare quel linguaggio emotivo. La ricerca è durata quasi tutta la vita, per trovare la strada verso le proprie emozioni, capirle, accettarle e poi riuscire a comprendere anche i sentimenti degli altri.
Si può considerare il libro, in cui i temi delicati sono trattati con grande sensibilità, anche un omaggio a sua madre?
Sì. Sono così felice che il libro sia uscito con la foto di mia madre e della sua amica Rita in copertina. Lo sento come un piccolo monumento a mia madre. E poi c’è un altro monumento che sarà eretto: le lettere di Marin a mia madre, che ho ricevuto come eredità, le donerò alla Biblioteca Falco Marin a Grado. Non solo le lettere indirizzate a mia madre (180), ma anche le lettere del poeta a Rita, che sono molte di più (circa 2500). Rita ha custodito a lungo lettere, poesie inedite e altro materiale in una valigetta, che spesso ha avuto intenzione di distruggere. Mi ha anche chiesto aiuto per farlo, ma mi sono opposta, convinta che fosse materiale preziosissimo. Dopo una lunga riflessione, Rita mi ha consegnato la preziosa valigetta. E anche questo materiale lo donerò alla biblioteca intitolata al figlio di Biagio, Falco. A Grado hanno deciso di creare un fondo speciale dedicato a Marin e alle sue “Rondine” e “Pernice”. Le lettere del poeta a mia madre saranno conservate in un fondo speciale chiamato Graziella Krasulja Simoniti. Sono molto felice di ciò.
Cosa le ha trasmesso personalmente il libro? Non intendo il successo, ma le emozioni.
Sono molto felice che il libro sia uscito. Il suo effetto sulla mia vita è stato farmi capire che, quando ci si apre con sincerità, i rapporti con molte persone cambiano: diventano più profondi, e più umani. Ed è qualcosa di davvero meraviglioso.
Biagio Marin ha ispirato anche un nuovo libro?
Il romanzo Rondine e Pernice può essere considerato un libro che si scrive per tutta la vita, perché ha una nota profondamente personale. Dopo questa eccellente esperienza, Ivana Suhadolc sta già pensando ad un nuovo libro, completamente diverso. Come ha detto, mentre scriveva questo romanzo, ha capito che tipo di manipolatore fosse Biagio Marin. Sapeva convincere le donne a restargli fedeli per tutta la vita. Oggi, afferma Suhadolc, visto il numero di omicidi di donne e l’incomprensione generale del perché certe donne rimangano con uomini terribili, le donne dovrebbero essere più consapevoli di come gli uomini riescano a manipolare. Dovrebbero imparare a capire cosa è amore e cosa non lo è. È convinta che le donne dovrebbero saper difendersi da sole; ci sono le forze dell’ordine, istituzioni, organizzazioni, ecc., ma una donna – secondo Ivana Suhadolc – deve trovare dentro di sé la forza di resistere a false promesse e dolci parole.
«Mi piacerebbe moltissimo scrivere un libro sulla manipolazione maschile. Non so come, ma sarebbe il mio desiderio»
ORIGINALE
“V pismih sem iskala nekaj njene duše, njenih misli, njenih vzgibov”
V romanu Rondine e Pernice tržaška avtorica z veliko občutljivostjo piše o dolgoletnem prijateljevanju med mladima dekletoma in njuni različni zvezi s pesnikom Biagiom Marinom. Knjiga je nastala na osnovi pisem, ki jih je pesnik pisal njeni materi, in osebnega gradiva, ki ga je hranila materina prijateljica, sicer glavna Marinova muza.
Di Breda Pahor
TRST Pripoved o prijateljstvu med Rito in Graziello, razkrivanje njunega odnosa s pesnikom Biagiom Marinom, izpričevanje o iskanju globlje zveze z materjo: vse to, zaobjeto v razgiban zgodovinski okvir, so glavne sestavine romana Ivane Suhadolc Rondine e Pernice, ki je izšel letos pri tržaški založbi Vita Activa Nuova.
Kateri so bili razlogi za pisanje kompleksne knjige, ki jo sestavlja tudi zelo intimna pripoved?
Meni so se vsa vprašanja porodila približno pri mojih 50. letih, samo da je takrat moja mama že zbolela, imela je Alzheimer in ni mogla več odgovarjati na moja vprašanja. In torej mi je bilo žal, da sem zamudila priložnost. Začela sem se zanimati za njene stvari, za njene spomine in jo malo spremljati v bolezni. Samo da sem takrat živela v Rimu in je bilo težko. Potem, ko sem se upokojila, sem imela več časa in sem poiskala pisma Biagia Marina, za katera sem vedela, da jih hrani. Pričakovala sem, da bo v njih nekaj njene duše, njenih misli, njenih vzgibov. Na koncu sem poklicala njeno prijateljico in jo prav vzljubila, ker je bila izredna osebnost. Z njo sem preživela veliko časa v Gradežu, na počitnicah, hodila sem jo obiskovat v Ronke. Potem, da bi uredila vse, kar sem odkrila, sem začela pisati. In sem napisala to knjigo pravzaprav zase, da uredim svoje misli. In ko sem jo napisala, sem jo dala prebrati Riti. Spomnim se, da mi je Rita rekla: “Mogoče si bila z Marinom malo prestroga.” Odvrnila sem, da sem napisala samo to, kar mi je ona povedala. “Mogoče pa sem jaz bila malo prestroga,” je takrat rekla Rita, “saj mi je veliko vzel, vendar tudi veliko dal.”
“Lepo je, da te enkrat v življenju en poet vidi s pesniškimi očmi.”
Tako sem določene stvari malo omilila, da bi bile čim bolj resnične, dovršene v obliki in vsebini. In potem je bila knjiga napisana. Dosegla sem svoj cilj, da sem bolje spoznala svojo mamo in potom njenega prijateljevanja sem tudi bolje spoznala samo sebe. To je bil zelo važen trenutek v mojem življenju.
Knjiga je bila dokončana leta 2009, izšla pa je šele pred nekaj meseci. Kje je glavni razlog za takšen zamik?
Knjigo sem napisala zase, ni bila mišljena za objavo. Potem je ležala v računalniku. Zgodilo pa se je, da me je poklical Livio Sirovich, ki ga zelo občudujem, in mi je rekel, da bi rad napisal knjigo o Marinovih ženskah. Vedel je, da sem dobro poznala Rito, ki je bila v pesnikovem življenju najbolj pomembna. Rekla sem mu, da mu rada posredujem, kar vem. Srečala sva se in sem mu začela pripovedovati. Potem pa sem mu povedala, da sem napisala knjigo o Riti. Ta je sicer zelo zasebna, osebna, vendar sem mu jo pod obljubo, da je ne bo posredoval drugim, pripravljena dati v branje. In po dveh–treh dneh me je poklical in me vprašal, če jo lahko prebere tudi njegova žena. Poznala sem jo, bila je moja nekdanja ginekologinja, in sem privolila. Njegova žena je bila takrat v odboru male tržaške založbe (Vita Activa Nova, op. ur.) in ko je knjigo prebrala, mi je predlagala, naj jo objavim. Od tam se je začelo. Precej sem nihala, ker je knjiga tako intimna, osebna. Ko pa sem se odločila za objavo, se je pojavilo vprašanje pravice do zasebnosti, ker v knjigi razkrivam veliko o Marinovem intimnem življenju, kar bi lahko bilo tožljivo. Zato sem dala knjigo prebrati Marinovi vnukinji, Alili Englan, ki pa je bila takoj za objavo.
Prijateljici Rita in Graziella, ki so ju v družbi klicali Lastovka in Jerebica, sta bili stari 20 let, ko sta v vlogi profesorja spoznali Biagia Marina. S svojo razgledanostjo ju je zelo prevzel, predvsem Rito.
Prevzel je obe, mislim pa, da je bil Marin prevzet od Rite. Marin je bil po eni strani čudovita osebnost, bil je pesnik, znal je videti lepe plati življenja in predvsem je znal videti v vsaki ženski njeno skrito lepoto. Ženska pač potrebujemo pozornost in če je dolgo nimamo, potem zlahka zapademo človeku, ki nas »vidi«. Razumem Rito, mlado dekle, ki končno spozna nekoga, ki ji vidi v dušo. Takemu človeku se je težko upirati. Odnos je bil obojestranski, oba sta si dala veliko, dvomim pa, da bi skupaj vztrajala 26 let, zlasti ne Marin, ki je imel veliko »prijateljic«.
Biagio Marin je bil leta 1942, ko se je spoznal z dekletoma, že znan in uveljavljen pesnik. Odlikovala ga je velika občutljivost in pronicljivost pri dojemanju značilnosti drugih, predvsem žensk. Rito je preimenoval v Lastovko, Grazi(ell)o pa v Jerebico.
Po mojem sta vzdevka zelo posrečena. Lastovka je prosta ptica, ki leti visoko, ki menja smer, ki se povzpne, ki se spusti, ki je absolutno prosta. Poleg tega je lastovka črna in Rita je imela črne lase. Medtem ko je jerebica ptica, ki ne leti rada, če mora bežati, beži peš, se skrije v grmovje. Mojo mamo je najprej preimenoval v Gabbiano – galeba, potem pa je spoznal, da moja mama ni letela, bila je bolj zaseben tip, recimo boljše vzgojena po takratnih standardih. In zato tiha Jerebica. In to, da sem se jaz zavedala, da sem hči jerebice, mi je pomagalo, da razumem samo sebe. Lepo je, da te enkrat v življenju en poet vidi s pesniškimi očmi. Res je bil Marin občutljiv za druge, ampak je bil po drugi strani izredno samosvoj človek, velik egocentrik, izreden egoist, ki je videl samo svoje želje. Ko ga je Rita pustila, je napisal, da ima pravico do svoje Lastovke, da hoče svojo Lastovko nazaj, ker brez Lastovke ne najde pravih emocij in zato ne more pisati.
Odkritje snopa pisem Biagia Marina vaši materi je bilo nedvomno osupljivo. Po eni strani pisma razkrivajo žensko, ki vam ni bila ali je bila bolj slabo poznana, po drugi pa pričajo o brezmejni pesnikovi želji po ljubezni, po priznavanju.
Sama od sebe se ponuja psihoanalitična razlaga: Marinu je mama umrla, ko je bil otrok, po mojem, in tu zelo posplošujem; vse življenje je trpel zaradi pomanjkanja in je hrepenel po nesebični ljubezni, ki je ni doživel. In to je vztrajno iskal, nič ga ni moglo zadovoljiti. Moral bi si priznati, da tega ni, da je to izgubil, in od tega iti naprej. V resnici tega koraka ni naredil.
Za pesnika so bile trajnejše ali bolj površinske ljubezenske zveze vir navdiha. Kaj pa za Rito in Graziello, kaj je njima pomenila ta zveza?
Za Rito je ta zveza pomenila stik s poezijo in lepoto življenja. Sreča v življenju je v veliki meri odvisna od tega, če znaš videti čudež prvega zvončka, če znaš razbrati lepoto rečnih kamenčkov; so majhne stvari, ki prinašajo zadovoljstvo in globoko srečo, da si na tem svetu in da živiš to življenje. To ji je naučil Marin. To je zelo pomembno, seveda, vendar je zelo redko.
Dolgoletno prijateljevanje se je začelo, ko je na narodnostno mešanem ozemlju v Istri druga svetovna vojna razplamtela tudi čustva. Ko je Graziella začela čez čas bolj nasprotovati kot Krasulja, je bil Marin razdražen, češ da je med visoko italijansko kulturo in med tako imenovano slovansko, “barbarsko”, izbrala drugo.
Tega ji ni mogel odpustiti in ji je pisal tako ostra pisma, da mi je zastal dih, ko sem jih brala. Kako mora biti človek, ki ga je moja mama oboževala, tako trd in tako krut in tako zabit, vsega skupaj. Ako moreš govoriti o neki višji kulturi, ne obstaja. To je bilo takoj po koncu druge svetovne vojne, kako si takrat lahko govoril o višji kulturi, ko so Italijani ravno izhajali iz desetletij fašizma. Ne vem, kako da mu moja mama tega ni zamerila. V resnici se je Marin spremenil; po mojem mnenju je bil s političnega vidika človek, ki je šel z tokom. Razmerja so se spremenila in počasi so Italijani začeli sprejemati prostost Slovencev. In ta proces je še vedno v teku… Potem je tu še drugo dejstvo. Marin je spoznal mojega očeta in je razumel, da je on trpel toliko oziroma še več kot najbolj nebogljeni italijanski izgnanci. Odločil se je, da bo očetu pomagal pri pridobivanju italijanskega državljanstva. Po dolgoletnih poskusih je Marinu uspelo in moj oče je postal italijanski državljan. Moja družina mu je bila vedno hvaležna.
Med pripovedjo o dveh prijateljicah in pesniku se je vpletla tudi osebna pripoved hčerke o iskanju trdnejšega stika z materjo. To pa je osebna izpoved.
Mislim, da je knjiga pravzaprav to. V naši družini se ni govorilo o čustvih, se ni govorilo emotivnega jezika, tega se pač ni delalo, to je bilo potisnjeno v ozadje. Knjiga se začne prav z mano, ki kot otrok prisluhnem pogovoru svojih staršev, ki se pogovarjata v angleščini, da ju ne bi razumela. In jaz sem čutila, da je to, kar govorita, zelo globoko. In tako sem začela tudi študirati angleščino, da bi se naučila tega emotivnega jezika. Vendar ni bilo to to (smeh). Iskanje je trajalo skoraj celo življenje, da najdeš pot do svojih čustev, da jih razumeš, da jih sprejmeš in da potem lahko razumeš tudi čustva drugih.
Lahko knjigo, v kateri so občutljive teme podane z veliko senzibilnostjo, razumemo tudi kot poklon vaši mami?
Ja, ja, ja. Tako sem vesela, da je knjiga izšla s sliko na platnici moje mame in njene prijateljice Rite. Čutim jo kot en majhen spomenik svoji mami. In potem je še drug spomenik, ki bo postavljen, in sicer Marinova pisma moji mami, ki sem jih dobila kot dediščino, bom poklonila Knjižnici Falco Marin v Gradežu. Ne samo pisma moji materi (180), temveč tudi pesnikova pisma Riti, teh je veliko več (okoli 2500). Rita je pisma, neobjavljene pesmi in drugo gradivo dolgo hranila v kovčku, jih večkrat nameravala uničiti in me tudi zaprosila, da bi ji pri tem pomagala, vendar sem bila proti, ker sem prepričana, da gre za zelo dragoceno gradivo. Po daljšem premisleku je Rita dragoceni kovček predala meni. In tudi ta material bom darovala knjižnici, poimenovani po Biagiovem sinu Falcu. V Gradežu so se odločili za poseben fundus, posvečen Marinovim Lastovki in Jerebici. Pesnikova pisma moji materi bodo hranili v posebnem fundusu, poimenovanem Graziella Krasulja Simoniti. Zelo sem vesela, da bo do tega prišlo.
Kaj je vam osebno prinesla knjiga? Ne mislim na odličen sprejem, temveč na notranje občutke.
Zelo sem srečna, da je knjiga izšla. Učinek, ki ga je ta knjiga imela na moje življenje, je spoznanje, da se ti ob iskreni izpovedi odnosi s številnimi ljudmi spremenijo, in sicer na bolje, postanejo bolj globoki, bolj človeški. In to je nekaj zelo lepega.
Biagio Marin navdihnil tudi novo knjigo?
Roman Rondine e Pernice lahko jemljemo kot knjigo, ki se piše celo življenje, ker ima globoko osebno noto. Po tej odlični preizkusnji pa Ivana Suhadolc že razmišlja o novi knjigi, povsem drugačni. Kot je povedala, je med pisanjem tega romana spoznala, kakšen manipulator je bil Biagio Marin. Ženske je znal pripraviti do tega, da so mu ostale zveste vse življenje. Danes, tako pravi Suhadolc, ko je toliko umorov žensk in človek ne razume, zakaj te ženske vztrajajo s temi groznimi moškimi, bi se morale ženske bolj zavedati, kako moški z njimi manipulirajo. Morale bi se naučiti razumeti, kaj je ljubezen in kaj ni. Prepričana je, da bi se ženske morale same braniti; obstaja policija, razne institucije, organizacije in podobno, vendar mora ženska – tako Ivana Suhadolc – v sebi najti moč, da se zoperstavi lažnim obljubam in sladkim besedam.
“Zelo rada bi napisala knjigo o moški manipulaciji žensk. Nimam pojma kako, vendar to bi bila moja želja.”











Potete trovare l’intervista sul sito di 